4. vel. ned., (A), 3. 5. 2020 – nedelja Dobrega Pastirja

V današnjem evangeliju Jezus govori o ovcah in o pastirjih. Oglejmo si nekaj dejstev o teh volnenih živalskih bitjih.

Za začetek se spomnimo, kako smo takrat, ko smo bili še majhni, različne hroščke obračali na hrbet in opazovali, kako so z nožicami nemočno opletali po zraku. Niso se uspeli postaviti nazaj na noge, dokler se jih nismo usmilili in jim pomagali. Ovčji pastirji nam vedo povedati, da se ravno tako obnašajo pri striženju ovce: nemočno ležijo na hrbtu in si ne znajo pomagati. Zato ima pastir palico, ki je zgoraj okroglo zavita, da lahko z njo obrne ovco na noge, če je treba. Pastir je prijazen in skrbi za svojo čredo, zato mu ovce rade sledijo.

Iz zgodovine vemo, da so izraelski pastirji zvečer pripeljali vsak svojo čredo v skupno ovčjo stajo. Kako neki, boste vprašali, je lahko pastir v tej skoraj nepregledni volneni množici naslednje jutro poiskal svoje ovce in jih spet odpeljal na pašo, saj niso bile označene ne z žigom ne kako drugače?

Zavedati se moramo dvojega. Prvič: pastir je vsako svojo ovco poznal in jo je poklical po njenem imenu. Vsak dan je hodil z njimi po gričih in dolinah in je vsako dobro poznal: tista z zarezo v ušesu, tista z lepim obrazom, tista, ki malo šepa ipd. Vsaki je dal ime, saj je bila vsaka samostojna ovčja »osebnost«, tako kot smo ljudje. Ko jih je poklical po imenu, so prišle in mu sledile.

Drugič: ovce niso prepoznale le svojega imena ampak tudi glas svojega pastirja. Ta glas jim je vedno pomenil nekaj dobrega. To je glas tistega, ki jih postavlja na noge, ki jih brani pred volkovi, ki jih vodi na sveže pašnike, zato so mu ovce vedno sledile. Glas tujca nikoli ne more zveneti tako toplo in domače.

Čemu uporablja Jezus to prispodobo ravno na četrto nedeljo po veliki noči? Verjetno ste si že odgovorili na to vprašanje. Ne zamerite, če trdim, da smo zelo podobni ovcam. Pastir jih kliče po imenu in vsemogočni Bog vesolja tudi kliče vsakogar izmed nas po imenu. V Jezusu pozna Bog vsakogar izmed nas bolje, kot poznamo sami sebe. Ime, ki ga je določil vsakemu izmed nas, se zakorenini v globino naše duše.

Tako kot ovce tudi vsak izmed nas takoj prepozna zven Božjega glasu. Morda si ga napačno razlagamo, morda ga skušamo ignorirati, morda se mu upiramo, morda »zaloputnemo« svoja ušesa pred njim, toda v trenutkih umirjene, uravnotežene zbranosti ali kadar smo v težavah, naš duh utripa v ritmu tega glasu. Božji glas odmeva v nas.

Tako kot pastirjev klic tudi ta klic zagotavlja varnost kljub volkovom in divjini vse naokrog. Ob tem klicu izgine naš strah, spet trdno stojimo na nogah in lahko gremo za svojim gospodarjem in prijateljem preko skalnih grebenov in temnih dolin.

 

3. vel. ned., [A], 26. 4. 2020

Uvod:   V naši notranjosti še zveni velikonočna aleluja, pesem zmagoslavja nad smrtjo in grehom.

Jezus je premagal smrt in odprl vrata v nebeško kraljestvo. Kar je obljubil, to je vse tudi izpolnil.

Božja beseda današnje nedelje nas želi uvesti v razumevanje velikonočne skrivnosti. Želi nas uvesti v dogajanje po Jezusovem vstajenju, ko se je prikazoval apostolom, ženam in drugim učencem. Vsi trije odlomki nam govorijo o Jezusovem vstajenju.

Prvo berilo je začetek Petrove pridige na binkoštni praznik, takoj po prihodu Svetega Duha. Petrov govor je prvo veselo oznanilo o Jezusovem vstajenju in o njegovi zmagi nad smrtjo.

Peter Judom očita, da so zatajili Jezusa, obljubljenega Odrešenika. Takoj jih pa skuša opravičiti, češ, da so to storili po sklepih božje previdnosti in iz svoje nevednosti.

V drugem berilu nam apostol Peter pove še več. Pravi, da smo bili s Kristusovo krvjo rešeni praznega življenja. Če ne bi imeli v Kristusovem vstajenju deleža, bi bilo naše življenje prazno in polno razočaranja. V Egiptu je Izraelce rešila kri jagnjeta, Jezusova kri pa človeštvo rešuje greha in večne smrti. Ko se v evharistiji srečujemo z vstalim Kristusom se prenavljamo za novo življenje.

Nemški slikar Fuhrich je upodobil na eni svojih slik dva evangeljska prizora.

Prvi prizor: Pilat na veliki petek pripelje pred kričečo množico

prebičanega in s trnjem kronanega Jezusa. Množica na ves glas kriči: »Proč z njim! Križaj ga!«

Drugi prizor: Učenca, po končani poti iz Jeruzalema v Emavs, prosita Jezusa, naj vstopi v hišo in večerja z njima.

Kakor je bilo nekoč, tako je tudi danes. Med nami živi Kristus. Nekateri kričijo: »Proč z njim!« Drugi ga prosijo: »Ostani z nami!« Kakšna je naša vloga? Gotovo je –  izpoved ljubezni Vstalemu Kristusu!

Na veliko noč popoldne se Vstali pridruži učencema, ki se vračata od velikonočnih praznikov domov v trg Emavs. Z njima se pogovarja o zadnjih dogodkih.

Tudi ta dva, kot ostali njuni prijatelji, ga ne prepoznata. Ne prepoznata ga, saj sta prepričana, da je vsega konec. Vse svoje upe sta polagala na Jezusa, sedaj je pa Učitelj mrtev in kaj sedaj? Prepoznala sta ga, ko je vzel kruh in jima ga dal jesti. Tudi mi se bomo z njim srečali. Srečali se bomo z njim, ko bomo odprti do drugih in pripravljeni živeti za bližnjega.

Želim vam lepo nedeljo – z željo, da bi se kmalu lahko družili pri nedeljski sv. maši v farnem svetišču!

Vaš župnik

2. velikonočna – BELA – nedelja

Beli nedelji, ki jo danes praznujemo, pravimo tudi mala velika noč. Pred leti je to nedeljo sv. papež Janez Pavel II. poimenoval »nedelja božjega usmiljenja«.

Da, prav velikonočni prazniki nam v vseh svojih poudarkih najbolj prikažejo božje usmiljenje, ki smo ga ljudje deležni. Pred Bogom stojimo posamezno in vsi skupaj, da nam pomnoži vero in izbriše slabosti. Bog je dobri Oče.

Božja beseda nas popelje med prve kristjane. Apostolska dela nam govorijo, kaj vse se je dogajalo v bratski skupnosti v Jeruzalemu. Zbirali so se pri evharistiji, saj so vedeli, da je med njimi vstali Jezus. »Kolikokrat boste to delali, delajte v moj spomin«. Bili so stanovitni v nauku apostolov in polni svetega spoštovanja pred Kristusovim duhom, ki je bil navzoč v apostolih. Bratsko skupnost je povezovalo »lomljenje kruha« in skupna molitev. Tudi apostol Peter v drugem berilu bodri kristjane v Mali Aziji, da čeprav niso videli Jezusa, naj vztrajajo v svoji veri vanj tudi v preizkušnjah.

Ko je župnik neke župnije prišel v cerkev, je tam srečal neznano žensko. Ona ga je brž prepoznala in dejala: » Vi ste tukaj župnik, a ne? Jaz sem sicer iz vaše župnije, a prihajam v cerkev samo takrat, ko ni vas in ne drugih ljudi. Takrat se v njej najbolje počutim. Veste, ko bom umrla, me pripeljite v to cerkev.«

Župnik ji je odvrnil: »Seveda, seveda, toda takrat naj ne bo v cerkvi ne mene, ne nobenega drugega človeka.«

Župnik ji je hotel povedati, kako velik pomen ima Cerkev, kot skupnost  Jezusovih učencev. » Kjer sta dva, ali trije zbrani v mojem imenu, tam sem jaz sredi med njimi«.

Evangelij poroča o dvojnem srečanju vstalega Kristusa z apostoli. Sklicuje jih in zbira okrog sebe, in jim prinaša sadove svoje zmage nad smrtjo. Podeljuje jim svoj mir in veselje in utrjuje njihovo vero. Obišče jih, ko so zbrani v skupnosti.

Zagotavlja jim, da bo vedno, na skrivnostni način, navzoč med njimi. Tako se bomo kristjani do konca sveta zbirali okrog njega in tako črpali moč za svojo vero, upanje in ljubezen.

Današnji evangelij predstavlja »dvomljivca« Tomaža, ki se je izogibal skupnosti in je zato zamudil prvo srečanje z vstalim Kristusom. Ko so mu tovariši povedali, da so »videli Gospoda«, jim ni verjel: »Če ne vidim na njegovih rokah znamenja žebljev in ne vtaknem prstov v znamenje žebljev in ne položim roke v njegovo stran, že ne bom veroval!« Jezus se je znova prikazal, da je utrdil vero v dvomljivem Tomažu: »Tomaž, položi prst v mojo stran  in ne bodi neveren, ampak veren.«

Tomaž je nato obžaloval svojo trmo in izpovedal svojo vero: »Moj Gospod in moj Bog!« Tudi Tomaž se je srečal z Jezusom, ko je bil skupaj z drugimi učenci.

Primorski duhovnik Vinko Kobal je nekoč dejal, da opeka sama zase nikomur ne koristi. Koristno vlogo opravlja le takrat, ko je vstavljena v zid.

Prvi kristjani so se počutili močne, saj jih je povezovala skupnost in Kristusova skrivnostna navzočnost med njimi. Vsak se je zavedal, da je član žive stavbe – Cerkve.

Prosimo Gospoda, da bi se tudi mi trudili za osebno srečanje z njim v molitvi, v duhovnem lomljenju kruha in v druženju pri nedeljskem bogoslužju pri televizijskem ali radijskem prenosu sv. maše, saj zaradi corona virusa ne moremo biti telesno navzoči v župnijskem svetišču.

Vsem želim doživeto nedeljo in upam, da se kmalu vidimo pri sv. maši v cerkvi!

Jože Hribernik / župnik na Pilštanju in v Zagorju

Velika noč

 

Postni čas je dosegel vrhunec in že obhajamo največje skrivnosti našega krščanskega verovanja: trpljenja, smrti in vstajenja našega Gospoda Jezusa Kristusa. Na te praznike smo se ves postni čas pripravljali. V tem obdobju se narava prebuja in v naravi se poraja novo življenje. Rojeva se novo, ko je staro umrlo. Jezus tudi nam naroča, da moramo umreti staremu, grešnemu človeku. Kajti le tako prenovljeni se bomo lahko prerodili v nove velikonočne kristjane. Ob grobovih ne pojemo samo žalostink, ob grobovih pojemo tudi pesmi zmagoslavja, pojemo pesmi sreče in veselja.

Vstali Kristus živi med nami. On prižiga v naših srcih luč veselja.

To nam omogoča Kristusov grob, v katerem je premagal smrt in iz katerega je vstal k neminljivemu življenju. Na Kristusovem grobu ne raste trava, kot raste na mnogih grobovih. Kristusov grob je dal človeštvu smisel življenja in upanja.

Jezusova beseda ob praznem grobu odmeva, naj gremo tudi mi v svet in oznanjamo njegovo zmago. Da bomo uspeli, nam zagotavlja, da bo z nami vse dni do konca sveta.

Kakšni so Jezusovi učenci ob vseh teh dogajanjih velikega tedna?

Bojijo se Judov, žalostni so, razočarani, teži jih občutek krivde, saj so zapustili svojega Učitelja. Petra duši bolečina zatajitve. Marija Magdalena in druge žene jokajo, saj so izgubile ljubljeno osebo. Toda velikonočno jutro začne vse spreminjati. Najprej se vznemirijo, ker je prazen grob. Sledi tekanje – iskanje in nenazadnje čakanje, kaj bo tem dogodkom naposled sledilo. Nato nenadno srečanje z Vstalim. Najprej se z njim srečajo zveste žene, nato Peter in dva učenca na poti v Emavs. Istega dne zvečer pa še preseneti zbrane in prestrašene ostale učence, ko jih obišče pri dobro zaprtih vratih in jih pozdravlja: »Mir vam bodi!« Veselje je tiho in resnično globoko. Nihče jim ga ne more več vzeti. Jezus se jim prikazuje, jih tolaži, bodri in utrjuje njihovo medlo vero z znamenji. Jezus tudi nam kliče, kot je klical apostolom: »Vstal sem! Jaz sem živ! Živ sem med vami!«Če bi apostoli in tudi mi to veselje ohranili le v sebi, bi bili podobni grobovom, ki skrivajo v sebi resnico.

Zato Vstali vzklika: »Pojdite, povejte mojim bratom, da živim!«

To vzklika tudi slehernemu izmed nas, vsakemu velikonočnemu kristjanu. Želi, da doživeto obhajamo zmago velikonočnega jutra.

Kristusov križ je les »odrešenja«, zato mora biti vsakemu kristjanu osebna izkaznica. Mora biti znamenje upanja v resničnost tudi naše zmage ob dopolnitvi zemeljskega življenja. Predvsem pa mora biti najprej znamenje zmage Božje ljubezni, tiste ljubezni, ki jo Bog izkazuje svojim nebogljenim otrokom. Vsega tega ni mogoče doumeti z razumom. Pred Kristusovim praznim grobom na veliko noč lažje rečemo »verujem«, kot pa »razumem«. Ta vera živi in raste od resničnosti, da se nam Vstali Kristus razodeva, kot se je razodeval svojim učencem. Nismo sami, Vstali in Nebeška Mati sta z nami!

Vsem faranom župnije Pilštanj in Zagorje, želim blagoslovljene praznike, obilo zdravja, pozitivnih misli, potrpežljivosti in dobre volje v tem sedanjem času preizkušenj, ki jih doživljamo!

Jože Hribernik / vaš župnik na Pilštanju in v Zagorju

Cvetna nedelja, (A), 5. aprila 2020

Z današnjo cvetno nedeljo smo stopili v veliki teden.

Tudi mi smo Jezusa pospremili v Jeruzalem in mu mahali z zelenjem v znak dobrodošlice.

V velikem tednu se bo pokazalo, koliko smo zvesti Kristusu Kralju, prihajajočemu v naše življenje.

Pridružimo se mu pri evharistični mizi na Veliki četrtek, na Kalvariji na Veliki petek, pri grobu na Veliko soboto in z veselo alelujo v velikonočnem jutru.

Ves postni čas smo hodili z Jezusom in se notranje pripravljali na to slavje. Očistili smo svoja srca in se trudili narediti čimveč dobrih del.

S Kristusom že danes vnaprej doživljamo velikonočno skrivnost. Z njim sočustvujemo in se veselimo njegove zmage nad grehom in nad smrtjo.

Poročilo o trpljenju Jezusa Kristusa, ki smo ga pravkar slišali, ni neka zgodba iz preteklosti. Ob njegovem imenu se še danes in se bodo do konca sveta lomila kopja. Zgodovina se ponavlja. Človeštvo tudi danes zavzema različna stališča do Nazarečana. Eni se odločajo zanj, drugi proti njemu.

V tem poročilu dogodkov, ki so se zgodili v Jeruzalemu, nastopamo tudi mi.

Pojdimo v svojo notranjost in si iskreno odgovorimo v kakšni vlogi nastopamo v življenju mi: jaz – ti – vsak izmed nas?!

Čeprav, na žalost, letos ne bomo mogli velikonočnih praznikov praznovati v župnijskem svetišču, jih pa doživljajmo, v duhu in resnici, najprej v svoji notranjosti in v družinskem okolju s svojimi najdražjimi!!! Spremljajmo svete maše in velikonočne obrede na televizijskih sprejemnikih!!! Gledate jih lahko na programu: EXODUS TV,  NOVA 24 TV, TV Slovenija 2, poslušajte RADIO OGNJIŠČE ….

Bolj, ko bomo iskreni sami s seboj, lepše bo praznovanje velikonočnih praznikov.

Vsem, ki berete te vrstice, vsem faranom župnije Pilštanj in Zagorje, želim blagoslovljene velikonočne praznike in obilo notranjega doživetja ob VSTALEM ZVELIČARJU!!!

 

Vaš župnik

Jože Hribernik

5. postna – TIHA – ned., (A), 29. 3. 2020, Pilštanj.

Uvod:   Lepo pozdravljeni pri nedeljskem bogoslužju. Pristopamo k izviru žive vode, da bomo tudi mi zaslišali besede življenja, kot jih je slišal Lazar v današnjem evangeliju.

Da ne bi obtičali v svojih grobovih, se vrnimo k dobremu Očetu in priznajmo svojo nebogljenost v iskrenem kesanju.

 

1. Današnja božja beseda nam danes govori o smrti, grobu in vstajenju.

Prvo berilo je iz preroka Ezekijela, ki je deloval med Judi v babilonskem suženjstvu – od 593 do 571 leta pr. Kr.

Bili so daleč od svoje domovine in to brez templja in brez bogoslužja. Sami sebi so se zdeli mrtvi. »Bog nas je zapustil in pozabil na nas«, so govorili v svoji potrtosti.

Tedaj jim je Bog spregovoril po preroku Ezekijelu: »Glejte, odprem vaše grobove in vas, svoje ljudstvo, izpeljem iz vaših grobov…« To so bile besede tolažbe in upanja. Spet jih bo Bog popeljal v domovino. V trpljenju se bodo prečistili in znova stopili na pot, ki so jo v svoji nezvestobi zapustili.

 

2. Apostol Pavel razlaga v pismu Rimljanom, kako nam Kristus daje delež v svojem poveličanem življenju. Ne smemo živeti po mesu, temveč po Duhu. Sovraštvo, napuh nevoščljivost, obrekovanje, nasilje nad nemočnimi, brezbrižnost do bližnjega je bolj nevarna bolezen od raka.

Zavedati se moramo, da je človek, ki nima v svojem srcu ljubezni mrtev stroj. Človek mora umreti, da se pokaže božja moč.

 

!.   Švicarsko potniško letalo Coronado se je 21. februarja 1970 zrušilo in padlo na tla blizu Zuricha v Švici. Vseh osemdeset

potnikov je umrlo v ognju. Zadnje besede, ki jih je posnel magnetofon v črno skrinjico, so bile besede pilota Carla Brlingera: »Ničesar ni moč več storiti. Požar je zajel kabino. Letalo ne morem več obvladati. Tisočkrat hvala vsem…na svidenje!«

Kaj je hotel s temi besedami pilot povedati? Tisti, ki so poznali vernega pilota, so vedeli, da misli na končno srečanje v večnosti.

Tudi naše zemeljsko življenje je podobno potovanju na letalu, ki se bo nekoč zrušilo. Če bomo tudi mi takrat imeli trdno vero, bomo lahko okrog stoječim vzkliknili: »Na svidenje!«

 

3. Ko je prišel Jezus v Betanijo, beremo v evangeliju, je bil njegov prijatelj Lazar že štiri dni v grobu. Njegovi sestri Marta in Marija jokata in objokujeta bratovo smrt. Grob je bil v votlini vklesani v pečino in pred vhodom je bil velik okrogel kamen, ki je zapiral vhod vanj.

Skrivnost smrti vznemirja ljudi vseh časov. Tudi Jezus se je srečal z njo.

»Odvalite kamen«, je dejal in poklical Lazarja: »Lazar, pridi ven!« Umrli je prišel iz groba.

Jezus se je s svojimi učenci velikokrat zaustavljal pri tej gostoljubni in ljubeznivi družini. In ta ljubezen je naredila čudež obuditve od mrtvih.

 

!   Neki duhovnik je pripovedoval, kako so ga neke noči poklicali k umirajoči bolnici. Ko jo je začel tolažiti in bodriti, je vsa umirjena pokazala na razpelo v kotu in rekla: »Moja tolažba je pri Njemu…« Duhovnik si je priznal, da se mora še marsikaj naučiti…

Krščanstvo ni sredstvo proti trpljenju, ampak nam daje moč, da križ lažje nosimo. Kristus nam zagotavlja, da nas po trpljenju čakata odrešenje in končna zmaga. Amen.